V III. točki Dogovora o ukrepih na področju stroškov dela in drugih ukrepih v javnem sektorju za leto 2016 (v nadaljnjem besedilu: Dogovor) je določeno, da se vladna in sindikalna stran najkasneje do konca aprila 2016 dogovorita o postopnem sproščanju ukrepov preostalih ukrepov na področju stroškov dela v javnem sektorju in okviru za rast mase stroškov dela v javnem sektorju v obdobju 2017–2019.

Dogovor glede okvira možne rasti stroškov dela je torej ključnega pomena, saj predstavlja osnovo na podlagi katere se bo pristopilo k pogajanjem o sproščanju preostalih ukrepov, ki se nanašajo na redno delovno uspešnost, delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega, regres za letni dopust in premije kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence. Sklenitev dogovora s sindikati o okviru rasti mase stroškov dela in postopnem sproščanju ukrepov je ključnega pomena zaradi obvladovanja javnofinančne situacije in doseganja srednjeročnega fiskalnega cilja. Z določitvijo večletnega okvira bo zagotovljena trajna narava načina za urejanje gibanja mase stroškov dela, s tem pa tudi bolj pregledno in predvidljivo načrtovanje stroškov dela in drugih elementov, na katere ti neposredno in posredno vplivajo. Čeprav Dogovor sicer vključuje zavezo, da se o okviru in sproščanju preostalih ukrepov dogovori le za obdobje do vključno leta 2019, se predlaga, da se v predvideno sklenitev dogovora s sindikati vključi tudi leto 2020. Do vključno leta 2020 mora Republika Slovenija proračunski primanjkljaj izravnati.

Slovenija je kot članica EU in evro območja zavezana k spoštovanju skupnih pravil na področju fiskalne politike, kot jih določata Pakt stabilnosti in rasti ter Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. S tem namenom je bilo leta 2013 temeljno načelo javnofinančne politike določeno s spremembo 148. člena Ustave Republike Slovenije
(v nadaljnjem besedilu: Ustava), ki opredeljuje srednjeročno uravnoteženost prihodkov in izdatkov proračunov države. Za operacionalizacijo ustavne določbe je bil julija 2015 sprejet Zakon o fiskalnem pravilu, ki mu bo še letos sledil nov Zakon o javnih financah, ki bo še podrobneje opredelil procese in orodja za vodenje javnofinančne politike.

Zakon o fiskalnem pravilu tako operacionalizira načelo srednjeročne uravnoteženosti proračunov države brez zadolževanja, ki ga določa 148. člen Ustave.
Srednjeročna uravnoteženost se bo skladno z določbami presojala glede na vrednost strukturnega salda sektorja država kot celote, ki v srednjeročnem obdobju sledi ciljnem Pakta stabilnosti in rasti. Na ta način se znotraj omejitev, ki izhajajo iz Ustave, v kar največji meri omogoči uporaba fiskalne politike kot instrumenta za uravnavanje gospodarske aktivnosti v državi. Vsekakor bi omejevanje odhodkov brez upoštevanja makroekonomskih razmer in predvidene višine prihodkov zožilo možnost vodenja proticiklične fiskalne politike, kar bi za državo brez lastne monetarne politike, ki je poleg fiskalne politike drugi ključen instrument za uravnavanje šokov v gospodarski aktivnosti, lahko imelo izjemno negativne posledice na gospodarstvo.

Slovenija je v letu 2015 sledila fiskalnemu cilju, da doseže primanjkljaj sektorja države v višini 2,9 % BDP, v letu 2016 pa cilja primanjkljaj, ki ustreza izboljšanju strukturnega salda za 0,6 % BDP , kar je skladno z določbami Pakta za stabilnost in rast. Srednjeročni načrt Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vlada) o ukrepih za doseganje ciljev politike javnih financ je zapisan v Programu stabilnosti.
Slovenija bo v letu 2016 predvidoma zaključila postopek odpravljanja prekomernega primanjkljaja, in bo prvič obravnavana po pravilih preventivnega dela Pakta stabilnosti in rasti, pri katerem so v ospredju predvsem strukturni elementi javnofinančnih izdatkov.

Uravnoteženje javnih financ na srednji rok in izvajanje fiskalnega pravila zahtevata skrbno obvladovanje višine javnofinančnih odhodkov ob istočasnem doseganju določene stopnje strukturnega napora. Za dosego navedenega je poleg ostalih javnofinančnih odhodkov potrebno kontrolirano prilagajati oziroma načrtovati tudi rast stroškov dela v javnem sektorju, upoštevaje rasti makroekonomskih kazalcev.

Skupen finančni učinek sedaj veljavnih ukrepov (zamrznjeno izplačevanje redne delovne uspešnosti, omejeno izplačevanje delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, omejeno izplačilo regresa za letni dopust in omejeno izplačevanje premij kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence) in že dogovorjene sprostitve ukrepov, ki bodo učinkovali v letu 2017 (sprostitev plačne lestvice, sprostitev napredovanj), znaša cca 320 mio evrov. Upoštevaje predlagano formulo možne rasti stroškov dela v javnem sektorju v obdobju 2017–2020 bo v pogajalskem procesu, glede na dejstvo, da so določeni ukrepi bodisi materija kolektivnih pogodb (premije kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence) ali zakonsko zagotovljenega minimalnega standarda pravic zaposlenih (regres za letni dopust), treba doseči dogovor o postopnem sproščanju ukrepov v obdobju do leta 2020 v okviru možne rasti stroškov dela, izračunane za vsako leto na zgoraj navedeni način. Zato Vlada predlaga, da se najprej dogovori okvir možne rasti stroškov dela, šele nato pa, kateri ukrepi se sprostijo v posameznem letu.

V nasprotnem primeru bi vladna stran morala poseči po formalnih možnosti enostranskega poseganja v reguliranje stroškov dela v javnem sektorju. Slovenija je namreč na podlagi Ustave dolžna spoštovati zaveze, ki jih je dala svojim evropskim partnerjem v območju evra in tudi zagotoviti srednjeročno uravnoteženost prihodkov in izdatkov proračunov države. Nespoštovanje zavez, vsebovanih v pravu EU, zato ne pomeni le kršitev tega prava, temveč pomeni tudi neustavno stanje znotraj ustavnopravne ureditve Republike Slovenije. Poleg tega takšno neustavno stanje vpliva tudi na dejanski položaj Slovenije v evropskem prostoru.