MINISTRSTVO ZA OBRAMBO 

Generalštab Slovenske vojske

NGŠSV, 

g. generalpodpolkovnik Robert Glavaš

 

 

Spoštovani,

prejeli smo vaš dopis z dne 18. 3. 2025, v katerem navajate razlago instituta bivanja na določenem kraju po 96. in 97.e členu Zakona o obrambi (ZObr). Po skrbni analizi vaših navedb ter primerjavi z veljavno zakonodajo, kolektivno pogodbo in sodno prakso Sodišča Evropske unije in slovenskih sodišč, kot tudi na podlagi uveljavljenih načel delovnega prava, podajamo naslednje stališče Sindikata Ministrstva za obrambo.

 

 

V dopisu zatrjujete, da gre pri odreditvi bivanja na določenem kraju za samostojen institut, različen od pripravljenosti na delo, ki ne pomeni delovnega časa. Takšna razlaga je pravno nevzdržna, saj:

• Pripadnik SV, ki mu je odrejeno bivanje na določenem kraju (npr. vojašnica), ni prost v razpolaganju s svojim časom – podrejen je hišnemu redu, omejitvam gibanja in je stalno dosegljiv, saj se ne more oddaljiti od zaukazanega kraja bivanja brez kršitve ukaza, s čimer mu je onemogočeno, da bi prosti čas preživel z družino. Ob tem je podvržen vojaški disciplini in spoštovanju ukazov.

• Ne glede na poimenovanje, je bistvena vsebina in dejanski nadzor nad delavcem, kar ga postavlja v režim pripravljenosti na določenem kraju.

Tudi Sodišče Evropske unije v sodbi C-742/19 (pripadnik SV proti Republiki Sloveniji, Ministrstvo za obrambo) ugotavlja:

 

„Če mora biti delavec fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec, ter mu biti na razpolago in v tem času ne more svobodno upravljati s svojim časom, gre za delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES, tudi če aktivno delo ni opravljeno.“ 

 

Sodba je neposredno povezana z vojaško osebo v Sloveniji in zavezuje Republiko Slovenijo kot delodajalko.

V tej zvezi dodatno opozarjamo na notranjo protislovnost vašega stališča: morda sami ugotavljate, da je pripadnik SV v času bivanja na določenem kraju odmaknjen od svojega družbnega in družinskega okolja ter da ima omejeno svobodo pri razpolaganju s časom. Prav te okoliščine so po sodbi SEU izhodišča za opredelitev tega obdobja kot delovni čas. Poskus razlikovanja med pripravljenostjo in bivanjem kot samostojnima institutoma ne vzdrži sodne presoje, če je dejansko stanje enako.

 

 

Iz vašega dopisa izhaja stališče, da se 27. člen KPJS, ki določa, da se čas pripravljenosti na določenem kraju šteje v delovni čas, ne uporablja za primere bivanja, kar pa je pravno napačno, saj:

• Zakon o kolektivnih pogodbah določa, da imajo kolektivne pogodbe prednost, če zagotavljajo ugodnejše pogoje za delavca.

• KPJS je v veljavi in obvezuje javne delodajalce, razen če zakon izrecno izključi njeno uporabo – kar ZObr ne stori.

• Dodatno pa 97.e člen ZObr ne more derogirati evropskega prava in Direktive 2003/88/ES, če so pogoji za delovni čas po direktivi izpolnjeni.

 

 

V tej sodbi je sodišče razsodilo, da:

• Ob uporabi Direktive 2003/88/ES se šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem tožnik sicer ni dejansko delal, je pa moral biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in je bil takrat na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam.(točka 21 obrazložitve) 

• Obdobje razpoložljivosti za delo, odrejeno vojaški osebi, ki pomeni njeno neprekinjeno prisotnost na delovnem mestu, kadar to delovno mesto ne sovpada z njenim prebivališčem, se šteje za delovni čas.“

(povzetek sodbe SEU C-742/19, povzeto v točki 20–21 sodbe VSRS)

Vrhovno sodišče je dodatno poudarilo, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi v mirnodobnih razmerah in omejuje domačo zakonodajo, kadar ta ne priznava dejanskega stanja kot delovnega časa.

 

 

Sklicevanje na prostovoljni vstop v zaposlitev ne vzdrži pravne presoje. Delavec se ne more vnaprej odpovedati pravicam, določenim z zakonodajo ali direktivo. To velja tudi v posebnih režimih, kot je vojska.

Trditev, da so pripadniki ob zaposlitvi seznanjeni s pogoji službe in zato ne morejo zahtevati plačila za čas bivanja na določenem kraju, je pravno deplasirana. Delavec se z vstopom v delovno razmerje ne more vnaprej odpovedati pravicam, ki izhajajo iz delovnopravne zakonodaje in prava EU, zlasti pa ne pravici do plačila za delovni čas. Sodba SEU C-742/19 izrecno določa, da gre za delovni čas, če je delavec pod nadzorom delodajalca in nima možnosti razpolaganja s svojim časom – ne glede na to, ali je bil s tem predhodno seznanjen. Argument o „prostovoljni vključitvi v sistem“ tako ne more biti pravna podlaga za neplačilo delovnega časa in je v tem kontekstu zavajajoč.

 

 

Trditev, da pripadnik SV med bivanjem na določenem kraju “ni na razpolago delodajalcu” in da gre za “čas počitka”, je pravno zgrešena. Sodba SEU C-742/19 jasno opredeljuje, da gre za delovni čas, če je oseba fizično prisotna na lokaciji, ki jo določi delodajalec, ne more zapustiti kraja, in je pod nadzorom ter disciplino. Prav te pogoje Generalštab sam priznava. Pomembno je poudariti tudi 98. točko sodbe SEU C-742/19, ki določa, da člen 2 Direktive 2003/88/ES ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, v katero je razporejena, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje, v katerem ta oseba dejansko opravlja delo. To pomeni, da mora biti tudi pasivna prisotnost ovrednotena kot delovni čas, pri čemer se višina plačila lahko razlikuje. Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) v 27. členu izrecno določa, da se čas pripravljenosti na določenem kraju šteje v delovni čas, plačilo za ta čas pa je opredeljeno v skladu z nacionalno zakonodajo in plačnim sistemom javnega sektorja. Ta razlaga dodatno potrjuje, da bivanje na določenem kraju ne more biti neplačano, temveč mora biti skladno s pravili ustrezno ovrednoteno. Direktiva 2003/88/ES ne služi zgolj opredelitvi delovnega časa, temveč varovanju delavčevega zdravja in prostega časa – bivanje pod omejitvijo prostega gibanja in ukazno dolžnostjo pa ne more pomeniti časa počitka v nobenem smislu, niti pravnem niti življenjskem.

 

 

Trditev, da omejitve pripadnikov SV niso finančno ovrednotene in zato tudi bivanje brez nadomestila ne potrebuje plačila, je pravno zgrešena. Statusne omejitve (npr. prepoved stavke, članstva v političnih strankah itd.) nimajo nobene pravne povezave z obvezno fizično prisotnostjo na določenem kraju, ki izpolnjuje vse pogoje za delovni čas v skladu z Direktivo 2003/88/ES in sodbo SEU C-742/19. Prisotnost brez nadomestila pomeni poseg v pravico do pravičnega plačila za delovni čas in je zato pravno nedopustna. Takšna primerjava s strani GŠSV je zavajajoča in neprimerna v kontekstu uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja.

 

 

V dopisu GŠSV se navajajo sodbe VDSS Pdp 1066/2015, Pdp 937/2017 ter VSRS VIII Ips 11/2019, ki so bile izdane pred odločitvijo Sodišča Evropske unije z dne 15. 7. 2021 v zadevi C-742/19. Slednja predstavlja pravno zavezujočo razlago Direktive 2003/88/ES in ima vertikalni učinek, kar pomeni, da neposredno zavezuje Republiko Slovenijo kot delodajalko in vse njene organe, tudi vojaške strukture. Sklicevanje na 23. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ki ureja priznavanje ur za službene poti, je prav tako zavajajoče. Ta uredba se nanaša na položaj javnega uslužbenca, ki je na službeni poti in lahko v prostem času razpolaga s svojim časom, biva v hotelu ali drugje, prosto zapušča kraj bivanja in ni pod ukaznim režimom delodajalca. V nasprotju s tem pa je pripadnik SV, ki biva v vojašnici po ukazu, pod stalnim nadzorom, vojaško disciplino in omejen v gibanju, s čimer izgubi svobodo razpolaganja s svojim časom. Zato ta primerjava ni primerna in nima pravne teže v razlagi Direktive 2003/88/ES, ki jasno določa, da gre za delovni čas, kadar delavec ne razpolaga s svojim časom zaradi odločitev delodajalca. Dodatno opozarjamo, da se javnemu uslužbencu v primeru službene poti obveznost s strani delodajalca naloži zgolj za čas opravljanja konkretnih službenih nalog, ne pa za prosti čas. Preostali čas na službeni poti ni pod nadzorom ali disciplino delodajalca, zato se šteje za počitek. Poleg tega zakon za službene poti predvideva tudi nadomestilo v obliki dnevnic kot delno kompenzacijo za odsotnost od doma, česar v primeru bivanja po ukazu v vojašnici ni.

Sklicevanje na odločbo VDSS Pdp 1066/2015, po kateri bivanje v vojašnici ne predstavlja opravljanja poklicnega dela na obrambnem področju, je zato pravno nepomembno, saj se sodba SEU C-742/19 ni osredotočila zgolj na to, ali delavec opravlja delo v formalnem smislu, temveč na njegovo dejansko stanje prisotnosti, omejenost gibanja, dosegljivost in odmaknjenost od zasebnega življenja. To pomeni, da gre za delovni čas tudi, če ni bilo aktivnega dela, če delavec nima svobode razpolaganja s časom.

Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 sprejelo odločitev v skladu s to razlago SEU in zavrnilo prejšnjo prakso, ki temelji na zgolj formalističnem razumevanju delovnega časa. Navedena odločba izrecno potrjuje, da je prisilna prisotnost na določenem kraju pod pogoji nadzora in omejitev delodajalca delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES.

 

 

Na podlagi navedenega zavračamo vašo razlago, da bivanje na določenem kraju ne pomeni pripravljenosti oziroma delovnega časa. Nasprotno, na podlagi:

• sodbe SEU C-742/19,

• sodbe VSRS VIII Ips 196/2018,

• Direktive 2003/88/ES,

• in 27. člena KPJS,

ugotavljamo, da bivanje po ukazu nadrejenega v vojaškem objektu predstavlja delovni čas, za katerega pripadniku pripada tudi ustrezno plačilo in dodatki. Pripravljenost na določenem kraju ni prosti čas in ni primerljiva s službeno potjo ali časom počitka.

 

 

S spoštovanjem,